Bolečina je odziv telesa na neko spremembo. Je neprijetno doživetje, povezano z dejansko ali možno poškodbo tkiva. Opozarja nas, da se v našem telesu nekaj dogaja.

Vsi vemo, ko nas nekaj boli. In v trenutku nam je jasno, da določenega giba ne smemo več izvajati ali določen del telesa držati v določenem položaju. Ne vemo pa, da se pred nastopom bolečine, ta dogodek že nekaj časa pripravlja.

In te priprave so v večini primerov psihološkega izvora.

Opala.

To je včasih težko razumeti. Še težje pa sprejeti. Je pa zelo koristno vedeti.

Da bi to lažje razumeli, si moramo predstavljati obratni proces.

Poskusimo kar zdajle. Posvetimo pozornost na svoje telo. Ostanimo v položaju v kakršnem smo. Ozavestimo svoj ramenski obroč, obe roki, ozavestimo obrazne mišice ter kožo na obrazu, ozavestimo obe nogi, stopala itn.

Ko smo ozavestili celotno telo, se preselimo v svoje spomine. Pomislimo na naš najlepši dan v življenju, dan, ko smo bili zares srečni, veseli, radostni. Obujajmo lepe dogodke tega dne, vse najlepše. Ne bodimo nostalgični, bodimo zares srečni, kot da se vse tisto dogaja zdaj v tem trenutku.

In v teh prijetnih spominih spet obrnimo pozornost na svoje telo. Kako se je spremenil izraz na obrazu? Kako so obrnjene ustnice? Je koža na obrazu sproščena ali napeta? Smo spremenili položaj glave? V kakšnem stanju je naš ramenski obroč? Kako dihamo?

V naslednjem koraku pa pomislimo na kak žalosten dogodek v svojem življenju. Na kaj, kar nas je zaznamovalo, česar ne moremo spremeniti ali pozabiti.

Kako se je odzvalo naše telo? Obraz, ramenski obroč, dihanje?

Zdaj pa pomislimo še na osebo, na katero smo zares jezni. Predstavljajmo si njeno sliko pred očmi in dejanje, zaradi katerega smo jezni nanjo. V kakšnem položaju je sedaj naše telo?

Zelo verjetno smo pri negativnih občutkih bolj sključeni, zgubami, napeti, zakrčeni… Medtem, ko se pri pozitivnih čustvih odpremo, sprostimo, razsvetlimo, umirimo dih.

Vsako čustvo vpliva na naše telo na svoj način. A običajno vselej na enak način. Kar pomeni, da nas življenjski slog (stopnja stresa, čustva) »postavlja« v določene telesne položaje. Če čutimo veliko bremen v življenju, se bomo držali sključeno, s povešenimi rameni, brada potisnjena rahlo naprej. In če bomo v tem položaju na dnevni bazi, se bo telo temu prilagodilo. Hrbtenica ne bo mogla več držati svoje naravne krivulje, mišice na eni strani hrbtenice bodo morda bolj zakrčene kot na drugi, mišice v trebušni votlini pa bodo povsem popustile. V takšnem kroničnem položaju smo lahko skoraj prepričani, da nas bo po nekaj letih ali desetletjih enkrat nekje »uščipnilo«. In to ne bo zaradi enega napačnega giba, temveč zaradi položaja telesa, v katerem smo bili zaradi ujetih emocij več let.

Naše telo je naše darilo. In naše telo nima namena, da nam kakorkoli škoduje. Vselej se bo trudilo, da nas zaščiti. Vsakič, ko bo izven ravnovesja, bo na svoj način spet poiskalo ravnovesje. Vendar se bo prilagajalo.

Tako mu lahko naredimo ogromno uslugo, če se poleg fizičnih aktivnosti ukvarjamo tudi s svojo psiho, čustvi, s svojo samozavestjo, z občutki krivde, z nepredelanimi dogodki iz preteklosti. Telo in um delujeta absolutno povezano, zato ne moremo trenirati samo enega, trenirati moramo oba.

Sama pa močno verjamem, da lahko na ta proces vplivamo z vseh smeri. Naš um vpliva na naše telo. Močno pa verjamem, da lahko tudi naše telo vpliva na um.

Več o tem pa v prihodnosti. Naj bo tole le skromen začetek.

*** Nisem splošni zdravnik ali specialist na kateremkoli področju. Zapisi na tem blogu izhajajo iz prakse dela z ljudmi, osnov športne rekreacije in osebnih izkušenj. Zapisani so v preprostem jeziku za vsakogar.